Deadmau5

Taja obožuje svojo teto. Še bolj pa njenega fanta. On je njena prva ljubezen. Cele ure je pripravljena sedeti zraven njega, tudi če ne delata nič in samo sedita. Ona sedi in ga gleda, vmes mu kaj pove in če dovolj dolgo sedita se nasloni na njega z zadovoljnim nasmeškom. On je kul, ker ji pusti, da se igra z njegovim Ipadom in Ifonom. Celo v to jo je prepričal, da moje sestre, njene tete ne kliče po imenu pač pa "vüjna" (ujna). Enkrat je "vüjna" naredila napako, ker je odšla iz sobe, in ju pustila sama v sobi. Ko je hotela stopiti nazaj v sobo, ji je mala rekla "NE" in zaloputnila vrata pred nosom. Ja, to je ljubezen. In zdaj je Taja rabila darilo za svojega Romea, ker je imel rojstni dan. In jaz, kot pridna mama sem se lotila izdelave darila, ker vem kaj hoče in še nima. Na plan sem potegnila ostanke fimo mase in začela oblikovati deadmau5 (ja Tajin predmet občudovanja je flešer). 

Ne bom omenjala, da sem se spet porezala z nožkom, da sem valjala in gnetla, ko nora. Tudi kletvic ne bom pisala. Ta mrtvami5 zgleda prav enostavno za narediti. Ampak ni! Ker je 3D. Sem mislila, da bom naredila rdečo kroglico in gor napopala smešno velika ušesa, oči in usta, ki bi jih izrezala iz razvaljane bele mase. Ko bi le bilo tako enostavno... je bilo treba narediti belo kroglico, in jo obleči v rdeč plašček, v katerem je bilo treba na pravem mestu izrezati usta. Ja, sem en čas rabila, da mi je uspelo. Na koncu je bilo treba narediti še zanko, kamor se bo pripela veriga z obročkom. Ta mrtvami5 bo obesek za ključe... kar pa spet ni enostavno, če nimaš prakse in te boli prst, ker si si odrezal košček prsta med tem, ko si delal usta. In to vse zaradi tipa, ki proba mojo hčerko naučiti, da me kliče "stara". Je pa bil končni izdelek, kar zadovoljiv. Če vzamemo, da je to bilo moje drugo ustvarjanje z fimo maso in da nimam pojma kaj delam.

Pa saj ne zgleda tako slabo...

Praznjenje omare za kinder jajčke

Tipičen dan brezposelne gospodinje. Dolgčas in kronično pomanjkanje prostora v omarah je botrovalo temu, da sem se odločila, da spravim Tajina premajhna oblačila od hiše. Murphy, ki me ima izredno rad (tak btw) je tudi tokrat poskrbel, da vse moje prijateljice in znanke, nimajo hčerk ampak fantke. Ena celo dva naenkrat - če ta ni nesramna potem pa res ne vem kdo je?!? Zato sem se odločila, da Tajina oblačila prodam ali menjam za kakšen kinder jajček. Ko sem to omenila D se je začel smejati. Krohotati pravzaprav. Podvomil je v moje prodajalske sposobnosti! Ni pomagalo, ko sem ga opozorila, da je nekdaj moja služba bilo prodajanje. Resno sem se spravila k delu in pripravila oblačila za fotošuting. To je trajala kar en čas, ker je Taja želela aktivno sodelovati pri akciji in je na vsaki sliki bila gor njena roka, čelo ali pa je oblekla na svojega Titija.

Slike sem naredila, zdaj je bilo treba samo še najti način kako to spraviti v javnost in čakati na odzive. Prijateljica me je dodala v par skupin na facebooku, kjer prodajajo, oddajajo in menjavajo stvari. In še preden sem se zavedla sem trem mamicam, ki rabijo pomoč zaradi finančne stiske podarila vse Tajine bodije. Ne bi smela začeti pri skupini v kateri se podarjajo stvari! To je slabo za biznis in s tem se nam zaloga kinder jajčk ne bo povečala. Nakar je sledilo sporočilo "A imate še kaj oblačil za podariti?" In tako so se vse slike Tajinih oblačil znašle na strani Podarim. D se je krohotal. Ne maram, ko ima prav in sovražim kako dobro me pozna... Smeh ga je minil, ko sem eni ženski podarila njegovo "pederčico". Če je pa prosila nekaj, kar bi lahko podarila možu za rojstni dan! To razdajanje se me je kar prijelo in kaj hitro sem  začela podarjati stvari, ki jih ne rabimo. Na pošti me čudno gledajo, ko pridem tja natovorjena kot šerpa in pošiljam sumljive pakete. Mi je zadnjič rekel, da sem edina, ki pridem 3x dnevno na pošto in ne vplačam loto listka. Saj sem hotela ampak zadnje dni imam v glavi smo številke 74/80, 86/92, teh pa ni na listku. Sploh pa moram prej narediti prostor v omari... kam pa naj drugam dam vse tiste milijone evrov in kinder jajčke, ki jih bom kupila? 

Moja prva izkušnja z fimom oziroma Človek ne jezi se

Včasih kupimo kakšno stvar, ki jo kao nujno rabimo in potem ta stvar leži v škatli, predalu, omari... kjerkoli pač že, da je tvoj dragi ne vidi in ne more vprašati "Kaj nisi tega pred pol leta nujno nujno rabila?" Ja, v vsakem, še tako trdnem, razmerju imamo skrivnosti. Jaz moje skrivam v škatli maxi paka pleničk. V tej škatli zakladov so skrite vse stvari, ki sem jih kupila po tistem, ko sem mojemu dragemu D obljubila, da ne bom po nepotrebnem zapravljala denarja za stvari, ki jih ne rabim in se mi tisti trenutek zdijo kul in kjut. Več ali manj so to potrebščine za ustvarjanje, katere bom oziroma bova s Tajo nekoč uporabili in porabili. Mimogrede vsebina škatle ni več skrivna in D zdaj to škatlo imenuje škatla z ropotijo. On je samo užaljen, ker sem mu prepovedala postaviti bormašino na omaro v dnevni sobi, kot dekoracijo. No, med to ropotijo je bilo nekaj paketov fimo mase. Ne vem točno kakšen projekt sem imela v glavi, ko sem to kupila (sigurno je bilo kaj zelo nujnega) ampak očitno ga nisem izpeljala. Pa sem dobila idejo, da bi naredila posebno darilce za posebno osebo. Vsak bi moral imeti eno Ano v svojem svetu. Nekoga, ki te razveseljuje in ti polepša dan pa čeprav ni tvoj sorodnik, partner... pač nekoga, ki ga poznaš in ti pomeni veliko. Po gledanju filmčkov na youtubu kaj vse in kako se s to stvarjo dela. Je padla odločitev, da naredim človek ne jezi se. In sem se lotila izdelave malih kjut stvarčic, ki naj bi bile figurice za igranje fül kül človeka ne jezi se. Ko sem ugotovila, da moje oblikovalske sposobnosti ne segajo dlje od Tajinih je bilo že prepozno. Nastala je mala vojska čudakov v štirih različnih barvah. Resnično so mali čudaki.

Ka pa ti buliš?

Igralna površina je bila malenkost večji zalogaj, saj je vključevala rezanje, šivanje risanje in barvanje. Pa potem paranje in entlanje (če se tako prav reče temu?). Iz blaga sem izrezala dve kocki, ki sem ji sešila skupaj in lepo zlikala - tu sem že prvič posumila, da sem zaj***, ker se je stvar sumljivo vlekla. Ko sem končno ugotovila v kakšno obliko naj rišem krogce, ki bodo polja po katerih se bodo premikali mali čudaki. Sem jih pobarvala z barvo za tekstil in dala v pranje, ker me je zanimalo kako bo stvar preživela. Ni me presenetilo, ko sem vzela iz pralnega stroja cunjo, ki ni imela prave oblike. Niti likanje ni pomagalo, saj so se notranji robovi upognili in se jih ni dalo poravnati. Sledilo je paranje in "entlanje", kar je naredilo podlago uporabno. Ne ravno lepo ampak za uporabit pa je. Prav paše k moji vojski čudakov.

Ta zeleni so res glupi.. glejte kam so se postavili v hiško!

Sem kar zadovoljna z končnim izdelkom in upam, da bodo Ana in njeni najdražji uživali v igri.
Sem pa se pa naučila nekaj novega, šivanje ni zame, pred šivanjem vsako blago prej oprati ali vsaj preveriti krčenje, šivanje ni zame, rabim vajo za oblikovanje fima, šivanje ni zame...

Hvalnica Taji

Razmišljam o tem, da bi za mojega D naredila majčko "Delam pridne otroke". Do zdaj se je to izkazalo  za 100% resnično. Res, da ima samo eno hčerko (kolikor jaz vem!) ampak ta me s pridnostjo vedno bolj preseneča, kot da ta otrok sploh nima nobenih mojih genov! Mislim, koliko dveletnih otrok poznate, da se ob sedmih zvečer sami spravijo v posteljo, še prej pa pospravijo igračke, brez tega, da bi jim kdo to naročil? Resnično me preseneča vsak dan. Zdaj sem se že navadila, da ona pripravlja mizo za kosilo in potem tudi pospravi krožnike z mize, včasih še preden sploh zarežem v zrezek. Zaradi njene varnosti smo začeli uporabljati luštkane plastične krožnike, za kar sem ji hvaležna, ker me je to vrnilo v čas, ko smo v študentskem domu imeli tupperware plastične krožnike in kozarce, ker z njimi ni bilo nevarnosti, da bi se kdo porezal. Pa še frizbi smo imeli. Tudi čevlje in copate pridno pospravlja v omaro. Bog ne daj, da bi copate ostale na hodniku medtem, ko nas ni doma. Pa dobro no... očitno imava doma malega Kitajca, ki mora delati, ker ima nemarna starša... vsak dan me prisili, da skupaj pomijeve posodo tudi pometa in sesa rada. Je prezgodaj, da jo naučim likanja? Ta otrok resnično nima nič po meni, razen tistega ubitačnega pogleda (kot ga D imenuje) ko je slabe volje oziroma ji ni kaj po volji. Kar je pa tudi zelo redko, saj se ne razburja in ne trmari. Ta otrok resnično nima ničesar po meni! Še v trgovino gremo brez izgredov in če ji rečeva, da si lahko izbere samo eno stvar, si res izbere eno stvar - sicer ona reče pet, ampak ona ne zna šteti... ni metanja na tla in histeričnega dretja... ta otrok res nima ničesar po meni! Z veseljem deli svoje igrače in stvari - razen Titija, ta je njen in samo njen pa ene žvečljive etiketarske pošasti, to dvoje skrbno čuva. Aja, tudi sladkarije z veseljem deli in jih ponuja... res nima čisto nič po meni! Celo tak je pridna, da si jo sestrične in dedki sposodijo za kakšen dan, da se igrajo z njo in jo potem obdržijo na pižama partiju. Jaz pa čakam, da mi bo D rekel, da naj grem smrčat v dnevno sobo, da bo on imel mir med spanjem...
S čim sem si zaslužila tako pridnost mi nikakor ni jasno, sem pa hvaležna in se ji vsak dan zahvalim, ker jo imam. In veselim se dneva, ko bo pokazala rožičke in bo bolj podobna mami :)