Trenirka in Camperke

Moja zadnja objava letos... saj ne vem kaj naj napišem.

December je bil izredno pester. Delanje in učenje novih stvari - kot se za zdolgočaseno brezposelno osebo spodobi. Nujno rabim službo ali pa vsaj en konkreten hoby. Opravila sem še zadnje decembrsko poslanstvo biti Dedek Mraz. Za otroke prijateljic, sosedov in piščetov kokošjega kluba sem naredila pletene kape, šale za punčke pa dodala še gamaše. Zadnji trenutek mi je pakete, ki so šli po pošti, uspelo dostaviti na pošto. Pakete sem nametala v veliko nakupovalno vrečo in se na hitrico obula v prve čevlje, ki jih ne rabim zavezovati - ker sem lena (lenoba je smrten greh in jaz sem bila kaj hitro kaznovana). Kombinacija oblačila in obutve je bila čudna tak, da me ni motilo, da sem čez potegnila še flis in taka odšla iz hiše... pa saj je samo pošta, 200m oddaljena od hiše... kdo me bo pa videl. Ker me stric Murphy vedno zafrkne, me je tudi tokrat. Pošta je že bila zaprta. Nič, bo treba v mesto, ker jutri bo že prepozno za oddajo pošiljk, še enkrat pogledam v čevlje, trenerko in flis, zgledam ko nekdo, ki gre na volitve... ampak kdo me bo pa videl v BTC-ju ob pol petih popoldne?!? Sploh pa je pošta čisto blizu vhoda in res ni šans, da bi koga srečala. Šibam jaz v mesto, jaz in moja ToYOOtAA. Parkiram blizu vhoda (prednost malega avta je to, da ga kjerkoli not porineš) pogledam naokrog, zrak je čist! Na pošti nikogar! Kakšno srečo imam jaz pa saj to ni verjetno. Sicer me poštarka malo čudno pogleda ampak hitro prevzame 12 paketov, ki so sumljivo podobni bombam. Plačam, stisnem veliko vrečo iz jute pod pazduho in se probam izmuzniti iz pošte in BTCja... Ko sem že skoraj na svobodi mi nasproti pride moj bivši. Oči mi padejo na čevlje, trenirko, flis... spomnim se, da sve se preden sem šla od hiše s Tajo igrale frizerje in da imam spleteno neko čudno kito... zakaj za vraga vedno srečam bivše, ko sem v najhujšem izdanju? Zakaj jih ne srečam, ko se z D ljubeče drživa za roke in ko naju Taja drži za roke in se obeša po najinih rokah, ko mala opica, zakaj nikoli ne zgledam, kot manekenka... vsi moji bivši si verjetno mislijo, da sem zelo zapustila od kar nisem z njimi. Po izmenjanih vljudnostnih frazah in sveti obljubi, da se dobimo na kavi se spravim v avto. Pogledam v ogledalo, kot da bi upala, da bom v njem zagledala Adriano Lima in zgrožena ugotovim, da ni samo Tajina čudna kita na moji glavi pač pa tudi ene 3 plastične špangice z bleščicami. Če verjamete ali ne takrat nisem bila ravno najbolj srečen človek. 

Prihod domov je pa občutke hitro popravil, Tajin pogled in vzklik "zuja" (frizura) smeh in veselje, ker sem še vedno nosila njeno umetnijo. Neprecenljivo!

Leto 2011 bije svoje zadnje ure, upam, da bo leto 2012  pestro, uspešno in predvsem zabavno.

Evolucija Božiča

Da je Božič moj najljubši praznik ni skrivnost. Skoraj vsi, ki me poznajo vedo, da imam skoraj vsa darila nabavljena že junija. Mene ta dan ne more presenetiti. Več ali manj vsi pizdijo, da so porabili preveč denarja za darila. Jaz, kot se za materialistko spodobi, pa sem navdušena. Res je, da sem glede tega praznika tudi sentimentalna ampak to le zaradi tega, ker sem imela sorodnike v tujini in so prišli domov ravno za ta praznik. Edino ta čas v letu je bila naša familija na kupu (mogoče me boste bolj razumeli, če omenim, da nas je vse skupaj bilo 17 in od tega jih je moja družina štela 5 članov). Kar je bilo kul, saj je to pomenilo maksimalno število daril. Ja, pri nas so se nosila darila že leta 1980 - takrat jih je nosil Jezušček. Spomnim se svojih prvih pisem Božičku in grdo razorčaranje, ko sem namesto Barbike našla pod drevesom barvice. Takrat ni bilo računalnikov in smo pisali na roke. Moj problem ni bil le težavno pisanje ampak tudi grdo pisanje. Kot mi je to takrat razložil oče. Božiček baje ni znal prebrati kar sem napisala in je domneval, da sem napisala barvice. Takrat sem tudi začela dvomiti v razum tega starega moža, saj mi nikakor ni bilo in mi še zdaj ni jasno... kateri otrok, bi si zaželel barvice, če ima na izbiro milijon drugih bolj kul stvari??

Že kot otrok sem vedela, da Božiček ni resničen - dokaz so bili jokajoči otroci v zadnjem letu vrtca, katerim sem razložila, da to starši nastavijo darila. Tudi njihovi starši niso bili zadovoljni, ker sem jim ob istem času razložila, da tudi Miklavža in kar je najbolj pomembno, da tudi parkeljnov ni. S tem so zgubili orožje s katerim so brzdali poredne sinove in hčere. Mama se še zdaj spomni kako ji je ena mama zabrusila, da imam predolgi jezik. Baje ji je bilo bolj nerodno, kot takrat, ko smo se z vaškimi otroci igrali frizerje in sem vsem ostrigla lase in so potem tri mame pripeljale, pred naša vrata, kazat svoje otroke "glej kaj je vaša naredila mojemu otroku!" Kljub temu, da sem vedela, da Božiček ni resničen sem oboževala ta dan. Problem je bil pri obdarovanju, ker nisem imela svojega denarja in sem se morala znajti drugače. Mami in očetu sem ukradla iz predala dve škatlici cigaret in ju zavila, sestra (takrat sem imela samo eno) je pa dobila čokolado, ki mi jo je prinesel Miklavž - no v bistvu je dobila čokolado, ki jo je ona dobila za miklavža, ker jaz sem svojo pojedla ona pa ni bila tak čokoholik in je bila njena še cela. Že takrat sem razumela pomembnost recikliranja!

V najstniških letih sem varčevala žepnino, da sem potem lahko šla v Avstrijo (to je bil čas, ko so pri nas imeli le še Kraš in Gorenjka izdelke) po vse tiste božično dekorirane čokolade in sladkarije, katere sem potem skrbno zavila in označila za koga je kaj. Uživala sem v tem in še danes je tako. V bistvu mi ni pomembno kaj dobim od drugih, glavno je, da so vsi navdušeni nad darilom katerega je Božiček pustil pod mojim drevesom. Zadnja leta, ko bi naj bila že bolj odrasla se odločam za darila, ki so koristna oziroma uporabna. Celo leto iščem in brskam, vlečem na uho kaj kdo rabi ali bi imel. Tudi sama se lotim izdelave daril. Letos je tašča dobila porisano nakupovalko, sestrin tip je dobil narisan strip Snoopija na majčki mlajša sestra pa Gorjuss punčko. Sladkarij ne kupujem več, saj namesto tega naredim res nekaj svečanega in enkratnega, namreč sama spečem piškote in medenjake. Sicer sem imela letos tehnične (tehtnične - ste vidli kaj sem tukaj naredila?) težave in sem že hotela "abort the mission". Ker pa sem dobila izziv s strani Pije oziroma Naline in, ker jaz izziva nikoli in mislim res nikoli ne izpustim sem letos spet pekla. In to v stilu! Nič več z marmelado nafleckanih piškotov in navadnih medenjakov. Zdaj to delam, kot profi! Letos so bili vsi navdušeni nad videzom mojih pekovskih izdelkov - o njihovem okusu bi se pa dalo debatirati...

In veste kaj? Za natanko 366 dni bo spet Božič! Samo opozarjam, da ne boste nepripravljeni :)

Božični piškoti

Evo, pa imam nov projekt, nov izziv... božični piškoti oziroma misija nemogoče. Skeptik sem. Dejstvo, da nimam funkcionalne gospodinjske tehtnice (nekaj mi pravi, da jo najdem pod božičnim drevescem) ni več problem, ker je Pia našla recept na šaličke. Pa je šel moj izgovor zakaj ni medenjakov pa-pa. Jaz pa sem že kupila svečko z vonjem cimeta in jabolka, da jo prižgem tik preden pridejo gosti, ki bodo vohali in mislili "ooo tukaj se je pa nekaj peklo". No ja. Šaličke. Sliši se enostavno. Ampak, ko odprem omaro nastane problem. Namreč v omari je natančno 5 različnih velikosti šaličk. Za ekspreso, za turško kavo, za kapučino, za čaj in še ene ogromne za nedefinirano uporabo. Zbegano zaprem omaro in jo potem še enkrat odprem v upanju, da bo prava skodelica skočila v roke. Optimist sem. Ker to ni delovalo se mi začnejo po glavi vrteti vsi deli Jamie Olivera, ki  sestavine meče skupaj brez tega, da bi  kaj vagal in meril... misel, da bi tudi jaz to probala hitro opustim. Spomin na pripravo ribe z njegovo tehniko nemerjenja in nesesekljanja je še preveč živ in mojemu dragemu D tega ne morem (ne smem) narediti še enkrat.

Po nekaj telefonskih klicih in uporabi googla se odločim za pikasto šaličko za kapučino. Saj razmerje med sestavinami bo enako, tudi če uporabim manjšo ali večjo šalčko. Ponosna na sebe, ker mi je to uspelo pogruntati sem se lotila delanja testa in ko si bo testo spočilo v hladilniku se lotim še izrezovanja in peke. Za vsak slučaj, pa sem sprejela ponudbo prijateljice, da mi popoldne pripelje vago na izposojo.
Ahhh kaj vse ne delamo, da nam ni dolgčas!

Sobota

Pa čeprav je danes nedelja, ki je čudovita mimogrede. Sicer nimamo snega, imamo pa sonce!

Sobotno jutro mi je popestril poštar, ki mi ni prinesel reklam in računov pač pa paket, ki mi ga je poslal sam Božiček! In pravim vam, da sem bila najbolj pridno bitje na svetu, vsaj glede na vsebino paketka. Metka a.k.a MetiBeti oz moj Božiček, mi je poslala čudovita darilca, ki jih je naredila sama in samo za mene. Čudovit prstan (z njim moje roke zgledajo ful sexy, kdo bi si mislil...), počivališče za pisala in barvice, simpatičen rokovnik, lastnega pastirčka, ki me bo čuval. Zaljubila sem se v to stvarco :) še za sladkanje je poskrbela! Da omenim tudi to, da je zraven priložila še zelo simpatično pisemce... si lahko mislite Božiček je pisal meni!! S tem se je zaključilo obdobje Bižičnikovanja in upam, da ga naslednje leto ponovimo. 

Zvečer je bil na programu koncert Perpetuum Jazzile v družbi oseb, ki jim jaz pravim kokošji klub (to je več ali manj ljubkovalno - sprijaznimo se, res so kokoši. Ampak jih imam rada). Uživancija maksimalna! Rajanje, smeh in trač so zame popolen večer. Sicer se je začel z nerodnim obiskom dežurne lekarne, ampak o tem ne bi tukaj pisala, je malo preveč osebno, pa čeprav sem izkušnjo delila z dvema neznanima tipoma, ki sta si mislila bogve kaj.

Pa naj še kdo reče, da december ni vesel december, da Božiček ne obstaja in da če obstaja možnost, da se osramotim v javnosti, da je jaz ne izkoristim.

Božičnikovanje - zadnje dejanje

Sem se držala roka in danes spakirala darila za Metko. Pa kaj, če medved nima prišite roke,  glavno je, da sem se držala roka. S tem imam včasih probleme, ker me časovne omejitve, no omejujejo me. Za ta projekt sem gnetla, pekla, šivala (tudi z hudičevo mašino, ki jo vsi drugi poznajo kot šivalni stroj), risala, barvala, pisala in še fotografirala. Sem vsestranska umetnica in to sem komaj danes ugotovila. Pa kje jaz spim, da me ne ukradejo? Resnično sem ponosna na moje delo in vse bi dala, da bi bila muha na zidu, ko bo Metka odpirala paket... vsako darilce je posebej zavito. V takšnem vintage stilu, sem poleg uporabe naravnih materialov še reciklirala. Mati zemlja mi je hvaležna, ker sem rešila vejo enega drevesa! Kje sem ostala... aja, meni je zgledalo prav kjut zavito (sama sebe hvalim... jao) zraven sem priložila še pisemce in nesla na pošto. Priznam, da komaj čakam, da pride Metkin paket do mene.

Zdaj se pa sprašujem s čim si bom sivila lase in krajšala dneve? 

To mora biti znamenje!

Nisem gospodinjski tip ženske. Ne maram kuhanja in peke. Če si zaželim, kaj sladkega pojesti in pri hiši ni ničesar podobnega piškotom ali čokladi, se ne lotim peke. A-a! Kot prava samozavestna in pogumna ženska se spravim na Nutello... z žlico direkt iz kozarca.  Po mojem mnenju je pečica enkratna iznajdba, v kateri lahko shraniš lonce in ponve, ker v omari zgledajo grdo. Ampak enkrat na leto se odločim za peko. Ohhh ta čarobni december... In to je resen projekt vam rečem. En teden načrtujem, kaj vse bom pekla, printam recepte in obrnem splet naokrog, da najdem recept za perfektne medenjake... pišem neskončne sezname sestavin (wtf vanilijev strok?!?! jaz poznam samo vanili cuker). Grem nakupit vse sestavine in medtem, ko probam ogromno vrečo spravit v moj mini prtljažnik, mi obvezno pade iz vreče nekaj, kar ne bi smelo pasti na tla. Predlani so to bila jajca, lani kisla smetana in letos Rama. Iz te lepe kocke je nastala piramida okrašena z drobnimi kamenčki in nečim kar je na prvi pogled, zgledalo kot orbit pepermint. Juhuhu tradicija se me drži!
Priprave na peko so pri meni iste kot pri vsaki ženski.. V kozarček vlijem rum in probam, če je dovolj močen. Potem je treba sprobati še, če je dovolj aromatičen. Natočim še en kozarček. Zadeve so dobro stekle. Vzamem tehtnico in jo vklopim - nič! Tema. Bentim nad digitalno tehnologijo in žugam s pestjo proti stropu. Takrat, se spomnim, da sem obrnila baterije, da se ne spraznijo. V enem letu, od kar sem zadnjič pekla in uporabljala vago, bi se sigurno spraznile. Nastavim baterije v pravi položaj. Moj pokvarjeni um temu položaju pravi 69. Znova pritisnem na tipko ON in z velikim pričakovanjem zrem v zaslonček za katerega proizvajalec zagotavlja osvetljen pogled. Verjetno sem oslepela zaradi degustacije ruma, ker ta stvar ni svetila. Z grdimi besedami se odpravim brskat po predalih za novimi baterijami, ker očitno moj varčevalni ukrep ni deloval. Vmes preklinjam še mojega dragega D, ki mi je kupil to nesrečno stvar, kot neposrečeno darilo za rojstni dan. Kaj je pa mislil, da mu bom pekla??. Najdem baterije, si zlomim noht medtem, ko jih poskušam spraviti iz ovojčka in opazim, da sem pustila rum odprt, seveda moram zdaj probati, če se stvar ni "zluftala", torej natočim še en kozarček. Dobro, da sem kupila cel liter, čeprav rabim samo dve žlici. Končno sem spet pri vagi. Baterije so zamenjane. Ponovim postopek od prej (ne tistega z rumom, tistega z aktiviranjem vage). Gledam, pritiskam in še bolj gledam. Ne kaže znakov življenja. Še dobro, da sem že rahlo opita, drugače bi stvar letela po kuhinji. Ja, tehnologija nam olajša življenje in delo. Kak za vraga se lahko pokvari stvar, ki mirno počiva celo leto? Ni mi jasno...

To čudo tehnologije zdaj čaka na mizi, da pride D domov. Komaj čakam, da mu vse povem... on je kriv, da hiša ne diši po sveže pečenih piškotih, da ni testa iz katerega bi Taja izrezovala angelčke in smrečice in ko bo zvečer rekel, da bi jedel nekaj sladkega, ga bom napotila k posodi z kristalnim sladkorjem. Žlica ali dve bi morali potešiti željo.

Sicer pa to jemljem kot znak, da peka ni zame, zdaj imam dokaz.

Božičnikovanje 2. del

3-5 izdelkov je rekla... 16.12. zadnji rok za pošiljanje! Nič lažjega. Ko bi vsaj bilo tako... pred dvemi dnevi, je Pia določila mojo "žrtev" (boste imeli še priliko spoznati zakaj jo imenujem žrtev...ahhhh to nič hudega sluteče bitje).
In je Božička pisala pismo svoji Božički. Na moje olajšanje je Metka simpatična mlada (zelo mlada!) punca, pri kateri se je dalo zaznati, da ima smisel za humor, ki ji bo še kako zelo prav prišel. Je mamica dveh otročkov, hčerke in sina. Fantič je star toliko, kolikor moja Taja. Torej sva z Metko praktično sestri, če upoštevam dejstvo, da sva skoraj istih let, celo dvojčici. Ja, štekave se! Obema je ustvarjanje hobi in sproščanje. Kar bi bilo super, če Metka ne bi bila MetiBeti. Zdaj pa vi meni povejte, kaj lahko jaz izdelam za njo, da je ne bo pahnilo na rob solza? Že dva dni mi bliskajo ideje v glavi in počasi ugasnejo, kot vžigalica v zaprtem kozarcu za vlaganje... želim si narediti nekaj posebnega za to mamico dveh otrok, ženo, gospodinjo, zaposleno žensko, ki kljub vsemu najde še čas za ustvarjanje... Mislim, da se mi je v tem trenutku, na glavi pojavil nov siv las. Popravljam, prvi sivi las, ker ni šans, da bi že imela kakšnega, saj sem še zelo mlada.
Da pa stvar le ni tak brezupna, dokazuje dejstvo, da sem za Metko, danes nekaj spekla ;)

Božičnikovanje

Lotila sem se dveh stvari, in za obe je kriva Nalina.
Prva stvar je, da bom letos igrala Božička, ki bo (za mojo novo prijateljico, ki je do zdaj nisem poznala) sam naredil darilca. In to ne darilca kar tako. Darilca morajo biti narejena in naravnih materialov. To ne bi smelo biti preveč težko, ali? hmmmm... bom poguglala kaj vse so naravni materiali :)
Druga stvar je ta reč, ki jo delam prav zdaj. Pišem blog. Zakaj pišem blog, ker je Nalina rekla, da ga moram. Hecam se, ni zahtevala in niti ni bil pogoj v pravilih. Jaz pač ne bi bila jaz, če si ne bi našla izgovora zakaj delam stvari, ki jih pač delam. Nimam talenta za pisanje, resnično da ne. Nikoli nisem imela. V šoli mi je bilo žal učiteljev, ki so morali brati moje spise in eseje. Včasih me je bilo tak sram, da sem tisto uro, ko smo dobili ocenjene liste nazaj, kar prešpricala. Smešno pa je bilo, da sem vedno dobila kar dobro oceno za njih - verjetno iz usmiljenja...
Ja tale blog bo kar izziv (naj omenim, da sem en dnevnik že skrila pred drugimi, ker sem totalno zaj***)? Zdaj grem naštudirat to stvar...
do naslednjič A.