Moja prva izkušnja z fimom oziroma Človek ne jezi se

Včasih kupimo kakšno stvar, ki jo kao nujno rabimo in potem ta stvar leži v škatli, predalu, omari... kjerkoli pač že, da je tvoj dragi ne vidi in ne more vprašati "Kaj nisi tega pred pol leta nujno nujno rabila?" Ja, v vsakem, še tako trdnem, razmerju imamo skrivnosti. Jaz moje skrivam v škatli maxi paka pleničk. V tej škatli zakladov so skrite vse stvari, ki sem jih kupila po tistem, ko sem mojemu dragemu D obljubila, da ne bom po nepotrebnem zapravljala denarja za stvari, ki jih ne rabim in se mi tisti trenutek zdijo kul in kjut. Več ali manj so to potrebščine za ustvarjanje, katere bom oziroma bova s Tajo nekoč uporabili in porabili. Mimogrede vsebina škatle ni več skrivna in D zdaj to škatlo imenuje škatla z ropotijo. On je samo užaljen, ker sem mu prepovedala postaviti bormašino na omaro v dnevni sobi, kot dekoracijo. No, med to ropotijo je bilo nekaj paketov fimo mase. Ne vem točno kakšen projekt sem imela v glavi, ko sem to kupila (sigurno je bilo kaj zelo nujnega) ampak očitno ga nisem izpeljala. Pa sem dobila idejo, da bi naredila posebno darilce za posebno osebo. Vsak bi moral imeti eno Ano v svojem svetu. Nekoga, ki te razveseljuje in ti polepša dan pa čeprav ni tvoj sorodnik, partner... pač nekoga, ki ga poznaš in ti pomeni veliko. Po gledanju filmčkov na youtubu kaj vse in kako se s to stvarjo dela. Je padla odločitev, da naredim človek ne jezi se. In sem se lotila izdelave malih kjut stvarčic, ki naj bi bile figurice za igranje fül kül človeka ne jezi se. Ko sem ugotovila, da moje oblikovalske sposobnosti ne segajo dlje od Tajinih je bilo že prepozno. Nastala je mala vojska čudakov v štirih različnih barvah. Resnično so mali čudaki.

Ka pa ti buliš?

Igralna površina je bila malenkost večji zalogaj, saj je vključevala rezanje, šivanje risanje in barvanje. Pa potem paranje in entlanje (če se tako prav reče temu?). Iz blaga sem izrezala dve kocki, ki sem ji sešila skupaj in lepo zlikala - tu sem že prvič posumila, da sem zaj***, ker se je stvar sumljivo vlekla. Ko sem končno ugotovila v kakšno obliko naj rišem krogce, ki bodo polja po katerih se bodo premikali mali čudaki. Sem jih pobarvala z barvo za tekstil in dala v pranje, ker me je zanimalo kako bo stvar preživela. Ni me presenetilo, ko sem vzela iz pralnega stroja cunjo, ki ni imela prave oblike. Niti likanje ni pomagalo, saj so se notranji robovi upognili in se jih ni dalo poravnati. Sledilo je paranje in "entlanje", kar je naredilo podlago uporabno. Ne ravno lepo ampak za uporabit pa je. Prav paše k moji vojski čudakov.

Ta zeleni so res glupi.. glejte kam so se postavili v hiško!

Sem kar zadovoljna z končnim izdelkom in upam, da bodo Ana in njeni najdražji uživali v igri.
Sem pa se pa naučila nekaj novega, šivanje ni zame, pred šivanjem vsako blago prej oprati ali vsaj preveriti krčenje, šivanje ni zame, rabim vajo za oblikovanje fima, šivanje ni zame...