To mora biti znamenje!

Nisem gospodinjski tip ženske. Ne maram kuhanja in peke. Če si zaželim, kaj sladkega pojesti in pri hiši ni ničesar podobnega piškotom ali čokladi, se ne lotim peke. A-a! Kot prava samozavestna in pogumna ženska se spravim na Nutello... z žlico direkt iz kozarca.  Po mojem mnenju je pečica enkratna iznajdba, v kateri lahko shraniš lonce in ponve, ker v omari zgledajo grdo. Ampak enkrat na leto se odločim za peko. Ohhh ta čarobni december... In to je resen projekt vam rečem. En teden načrtujem, kaj vse bom pekla, printam recepte in obrnem splet naokrog, da najdem recept za perfektne medenjake... pišem neskončne sezname sestavin (wtf vanilijev strok?!?! jaz poznam samo vanili cuker). Grem nakupit vse sestavine in medtem, ko probam ogromno vrečo spravit v moj mini prtljažnik, mi obvezno pade iz vreče nekaj, kar ne bi smelo pasti na tla. Predlani so to bila jajca, lani kisla smetana in letos Rama. Iz te lepe kocke je nastala piramida okrašena z drobnimi kamenčki in nečim kar je na prvi pogled, zgledalo kot orbit pepermint. Juhuhu tradicija se me drži!
Priprave na peko so pri meni iste kot pri vsaki ženski.. V kozarček vlijem rum in probam, če je dovolj močen. Potem je treba sprobati še, če je dovolj aromatičen. Natočim še en kozarček. Zadeve so dobro stekle. Vzamem tehtnico in jo vklopim - nič! Tema. Bentim nad digitalno tehnologijo in žugam s pestjo proti stropu. Takrat, se spomnim, da sem obrnila baterije, da se ne spraznijo. V enem letu, od kar sem zadnjič pekla in uporabljala vago, bi se sigurno spraznile. Nastavim baterije v pravi položaj. Moj pokvarjeni um temu položaju pravi 69. Znova pritisnem na tipko ON in z velikim pričakovanjem zrem v zaslonček za katerega proizvajalec zagotavlja osvetljen pogled. Verjetno sem oslepela zaradi degustacije ruma, ker ta stvar ni svetila. Z grdimi besedami se odpravim brskat po predalih za novimi baterijami, ker očitno moj varčevalni ukrep ni deloval. Vmes preklinjam še mojega dragega D, ki mi je kupil to nesrečno stvar, kot neposrečeno darilo za rojstni dan. Kaj je pa mislil, da mu bom pekla??. Najdem baterije, si zlomim noht medtem, ko jih poskušam spraviti iz ovojčka in opazim, da sem pustila rum odprt, seveda moram zdaj probati, če se stvar ni "zluftala", torej natočim še en kozarček. Dobro, da sem kupila cel liter, čeprav rabim samo dve žlici. Končno sem spet pri vagi. Baterije so zamenjane. Ponovim postopek od prej (ne tistega z rumom, tistega z aktiviranjem vage). Gledam, pritiskam in še bolj gledam. Ne kaže znakov življenja. Še dobro, da sem že rahlo opita, drugače bi stvar letela po kuhinji. Ja, tehnologija nam olajša življenje in delo. Kak za vraga se lahko pokvari stvar, ki mirno počiva celo leto? Ni mi jasno...

To čudo tehnologije zdaj čaka na mizi, da pride D domov. Komaj čakam, da mu vse povem... on je kriv, da hiša ne diši po sveže pečenih piškotih, da ni testa iz katerega bi Taja izrezovala angelčke in smrečice in ko bo zvečer rekel, da bi jedel nekaj sladkega, ga bom napotila k posodi z kristalnim sladkorjem. Žlica ali dve bi morali potešiti željo.

Sicer pa to jemljem kot znak, da peka ni zame, zdaj imam dokaz.