Da je Božič moj najljubši praznik ni skrivnost. Skoraj vsi, ki me poznajo vedo, da imam skoraj vsa darila nabavljena že junija. Mene ta dan ne more presenetiti. Več ali manj vsi pizdijo, da so porabili preveč denarja za darila. Jaz, kot se za materialistko spodobi, pa sem navdušena. Res je, da sem glede tega praznika tudi sentimentalna ampak to le zaradi tega, ker sem imela sorodnike v tujini in so prišli domov ravno za ta praznik. Edino ta čas v letu je bila naša familija na kupu (mogoče me boste bolj razumeli, če omenim, da nas je vse skupaj bilo 17 in od tega jih je moja družina štela 5 članov). Kar je bilo kul, saj je to pomenilo maksimalno število daril. Ja, pri nas so se nosila darila že leta 1980 - takrat jih je nosil Jezušček. Spomnim se svojih prvih pisem Božičku in grdo razorčaranje, ko sem namesto Barbike našla pod drevesom barvice. Takrat ni bilo računalnikov in smo pisali na roke. Moj problem ni bil le težavno pisanje ampak tudi grdo pisanje. Kot mi je to takrat razložil oče. Božiček baje ni znal prebrati kar sem napisala in je domneval, da sem napisala barvice. Takrat sem tudi začela dvomiti v razum tega starega moža, saj mi nikakor ni bilo in mi še zdaj ni jasno... kateri otrok, bi si zaželel barvice, če ima na izbiro milijon drugih bolj kul stvari??
Že kot otrok sem vedela, da Božiček ni resničen - dokaz so bili jokajoči otroci v zadnjem letu vrtca, katerim sem razložila, da to starši nastavijo darila. Tudi njihovi starši niso bili zadovoljni, ker sem jim ob istem času razložila, da tudi Miklavža in kar je najbolj pomembno, da tudi parkeljnov ni. S tem so zgubili orožje s katerim so brzdali poredne sinove in hčere. Mama se še zdaj spomni kako ji je ena mama zabrusila, da imam predolgi jezik. Baje ji je bilo bolj nerodno, kot takrat, ko smo se z vaškimi otroci igrali frizerje in sem vsem ostrigla lase in so potem tri mame pripeljale, pred naša vrata, kazat svoje otroke "glej kaj je vaša naredila mojemu otroku!" Kljub temu, da sem vedela, da Božiček ni resničen sem oboževala ta dan. Problem je bil pri obdarovanju, ker nisem imela svojega denarja in sem se morala znajti drugače. Mami in očetu sem ukradla iz predala dve škatlici cigaret in ju zavila, sestra (takrat sem imela samo eno) je pa dobila čokolado, ki mi jo je prinesel Miklavž - no v bistvu je dobila čokolado, ki jo je ona dobila za miklavža, ker jaz sem svojo pojedla ona pa ni bila tak čokoholik in je bila njena še cela. Že takrat sem razumela pomembnost recikliranja!
V najstniških letih sem varčevala žepnino, da sem potem lahko šla v Avstrijo (to je bil čas, ko so pri nas imeli le še Kraš in Gorenjka izdelke) po vse tiste božično dekorirane čokolade in sladkarije, katere sem potem skrbno zavila in označila za koga je kaj. Uživala sem v tem in še danes je tako. V bistvu mi ni pomembno kaj dobim od drugih, glavno je, da so vsi navdušeni nad darilom katerega je Božiček pustil pod mojim drevesom. Zadnja leta, ko bi naj bila že bolj odrasla se odločam za darila, ki so koristna oziroma uporabna. Celo leto iščem in brskam, vlečem na uho kaj kdo rabi ali bi imel. Tudi sama se lotim izdelave daril. Letos je tašča dobila porisano nakupovalko, sestrin tip je dobil narisan strip Snoopija na majčki mlajša sestra pa Gorjuss punčko. Sladkarij ne kupujem več, saj namesto tega naredim res nekaj svečanega in enkratnega, namreč sama spečem piškote in medenjake. Sicer sem imela letos tehnične (tehtnične - ste vidli kaj sem tukaj naredila?) težave in sem že hotela "abort the mission". Ker pa sem dobila izziv s strani Pije oziroma Naline in, ker jaz izziva nikoli in mislim res nikoli ne izpustim sem letos spet pekla. In to v stilu! Nič več z marmelado nafleckanih piškotov in navadnih medenjakov. Zdaj to delam, kot profi! Letos so bili vsi navdušeni nad videzom mojih pekovskih izdelkov - o njihovem okusu bi se pa dalo debatirati...
In veste kaj? Za natanko 366 dni bo spet Božič! Samo opozarjam, da ne boste nepripravljeni :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar