Moja zadnja objava letos... saj ne vem kaj naj napišem.
December je bil izredno pester. Delanje in učenje novih stvari - kot se za zdolgočaseno brezposelno osebo spodobi. Nujno rabim službo ali pa vsaj en konkreten hoby. Opravila sem še zadnje decembrsko poslanstvo biti Dedek Mraz. Za otroke prijateljic, sosedov in piščetov kokošjega kluba sem naredila pletene kape, šale za punčke pa dodala še gamaše. Zadnji trenutek mi je pakete, ki so šli po pošti, uspelo dostaviti na pošto. Pakete sem nametala v veliko nakupovalno vrečo in se na hitrico obula v prve čevlje, ki jih ne rabim zavezovati - ker sem lena (lenoba je smrten greh in jaz sem bila kaj hitro kaznovana). Kombinacija oblačila in obutve je bila čudna tak, da me ni motilo, da sem čez potegnila še flis in taka odšla iz hiše... pa saj je samo pošta, 200m oddaljena od hiše... kdo me bo pa videl. Ker me stric Murphy vedno zafrkne, me je tudi tokrat. Pošta je že bila zaprta. Nič, bo treba v mesto, ker jutri bo že prepozno za oddajo pošiljk, še enkrat pogledam v čevlje, trenerko in flis, zgledam ko nekdo, ki gre na volitve... ampak kdo me bo pa videl v BTC-ju ob pol petih popoldne?!? Sploh pa je pošta čisto blizu vhoda in res ni šans, da bi koga srečala. Šibam jaz v mesto, jaz in moja ToYOOtAA. Parkiram blizu vhoda (prednost malega avta je to, da ga kjerkoli not porineš) pogledam naokrog, zrak je čist! Na pošti nikogar! Kakšno srečo imam jaz pa saj to ni verjetno. Sicer me poštarka malo čudno pogleda ampak hitro prevzame 12 paketov, ki so sumljivo podobni bombam. Plačam, stisnem veliko vrečo iz jute pod pazduho in se probam izmuzniti iz pošte in BTCja... Ko sem že skoraj na svobodi mi nasproti pride moj bivši. Oči mi padejo na čevlje, trenirko, flis... spomnim se, da sve se preden sem šla od hiše s Tajo igrale frizerje in da imam spleteno neko čudno kito... zakaj za vraga vedno srečam bivše, ko sem v najhujšem izdanju? Zakaj jih ne srečam, ko se z D ljubeče drživa za roke in ko naju Taja drži za roke in se obeša po najinih rokah, ko mala opica, zakaj nikoli ne zgledam, kot manekenka... vsi moji bivši si verjetno mislijo, da sem zelo zapustila od kar nisem z njimi. Po izmenjanih vljudnostnih frazah in sveti obljubi, da se dobimo na kavi se spravim v avto. Pogledam v ogledalo, kot da bi upala, da bom v njem zagledala Adriano Lima in zgrožena ugotovim, da ni samo Tajina čudna kita na moji glavi pač pa tudi ene 3 plastične špangice z bleščicami. Če verjamete ali ne takrat nisem bila ravno najbolj srečen človek.
Prihod domov je pa občutke hitro popravil, Tajin pogled in vzklik "zuja" (frizura) smeh in veselje, ker sem še vedno nosila njeno umetnijo. Neprecenljivo!
Leto 2011 bije svoje zadnje ure, upam, da bo leto 2012 pestro, uspešno in predvsem zabavno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar