Brisanje prahu

Uhhh. Ahhh. Apčihaaa!

Skoraj eno leto je od kar sem odprla ta blog. Nalinino Božičnikovanje me je takrat pripravilo do tega. Itak, sam da se Božič omeni pa sem takoj zdraven. Letos se ponovno obeta Božičnikovanje in edino prav je, da pobrišem prah z bloga, ki sem ga čist zanemarila. Bi rada napisala, da me je množično ustvarjanje odvrnilo od pisanja, sam ne morem. Lena sem bila za pisanje. Se bom potrudila, da bom vsaj do marca, kdaj pa kdaj, kaj napisala. 

Kaj sem počela v tem času, ko nisem pisala... hmmm pa poglejmo:

Testirala Magic glos Lisa Pavelke

Mi je ta zadeva postala kar všeč in še jo bom uporabljala. Sam talent za nakitkanje morem še nabaviti, ostalo že vse imam.

Risala in pisala po majičkah za Tajo

za dobrodelne dražbe

za darila

Rišem že dolgo in dosti. Ampak še vedno se najdejo motivi, ki so mi prav posebej všeč. Ja, unikatne majčke so zakon! 

Delala sem še eno stvar, ki mi je moji domači in tisti, ki me poznajo, ne bi nikoli pripisali. Pekla sem torte in več energije kot v peko sem vložila v oblikovanje, ki pa rabi še malo prakse

Packala tore in sladice

Cake popse je bilo treba delati  - obvezno!

Torta se sestrico in njeno prijateljico 

Tajina torta za rojstno dan.
 Če se sprašujete, to je polž 
(in ne  tič z enim jajcem :s)
nesramen Matija Čop, ki je to rekel

Je bilo kar pestro, sploh poletje, ko je bila Taja doma na počitnicah in sva vsak dan rabili nekaj s čimer sva si zapolnili dan. 

Prah je za prvo silo pobrisan. Blog me ni ravno ubogal pri nalaganju slik, sam verjetno je zarjavel in ga bo treba malo podmazati. Se to sploh da?? 

Deadmau5

Taja obožuje svojo teto. Še bolj pa njenega fanta. On je njena prva ljubezen. Cele ure je pripravljena sedeti zraven njega, tudi če ne delata nič in samo sedita. Ona sedi in ga gleda, vmes mu kaj pove in če dovolj dolgo sedita se nasloni na njega z zadovoljnim nasmeškom. On je kul, ker ji pusti, da se igra z njegovim Ipadom in Ifonom. Celo v to jo je prepričal, da moje sestre, njene tete ne kliče po imenu pač pa "vüjna" (ujna). Enkrat je "vüjna" naredila napako, ker je odšla iz sobe, in ju pustila sama v sobi. Ko je hotela stopiti nazaj v sobo, ji je mala rekla "NE" in zaloputnila vrata pred nosom. Ja, to je ljubezen. In zdaj je Taja rabila darilo za svojega Romea, ker je imel rojstni dan. In jaz, kot pridna mama sem se lotila izdelave darila, ker vem kaj hoče in še nima. Na plan sem potegnila ostanke fimo mase in začela oblikovati deadmau5 (ja Tajin predmet občudovanja je flešer). 

Ne bom omenjala, da sem se spet porezala z nožkom, da sem valjala in gnetla, ko nora. Tudi kletvic ne bom pisala. Ta mrtvami5 zgleda prav enostavno za narediti. Ampak ni! Ker je 3D. Sem mislila, da bom naredila rdečo kroglico in gor napopala smešno velika ušesa, oči in usta, ki bi jih izrezala iz razvaljane bele mase. Ko bi le bilo tako enostavno... je bilo treba narediti belo kroglico, in jo obleči v rdeč plašček, v katerem je bilo treba na pravem mestu izrezati usta. Ja, sem en čas rabila, da mi je uspelo. Na koncu je bilo treba narediti še zanko, kamor se bo pripela veriga z obročkom. Ta mrtvami5 bo obesek za ključe... kar pa spet ni enostavno, če nimaš prakse in te boli prst, ker si si odrezal košček prsta med tem, ko si delal usta. In to vse zaradi tipa, ki proba mojo hčerko naučiti, da me kliče "stara". Je pa bil končni izdelek, kar zadovoljiv. Če vzamemo, da je to bilo moje drugo ustvarjanje z fimo maso in da nimam pojma kaj delam.

Pa saj ne zgleda tako slabo...

Praznjenje omare za kinder jajčke

Tipičen dan brezposelne gospodinje. Dolgčas in kronično pomanjkanje prostora v omarah je botrovalo temu, da sem se odločila, da spravim Tajina premajhna oblačila od hiše. Murphy, ki me ima izredno rad (tak btw) je tudi tokrat poskrbel, da vse moje prijateljice in znanke, nimajo hčerk ampak fantke. Ena celo dva naenkrat - če ta ni nesramna potem pa res ne vem kdo je?!? Zato sem se odločila, da Tajina oblačila prodam ali menjam za kakšen kinder jajček. Ko sem to omenila D se je začel smejati. Krohotati pravzaprav. Podvomil je v moje prodajalske sposobnosti! Ni pomagalo, ko sem ga opozorila, da je nekdaj moja služba bilo prodajanje. Resno sem se spravila k delu in pripravila oblačila za fotošuting. To je trajala kar en čas, ker je Taja želela aktivno sodelovati pri akciji in je na vsaki sliki bila gor njena roka, čelo ali pa je oblekla na svojega Titija.

Slike sem naredila, zdaj je bilo treba samo še najti način kako to spraviti v javnost in čakati na odzive. Prijateljica me je dodala v par skupin na facebooku, kjer prodajajo, oddajajo in menjavajo stvari. In še preden sem se zavedla sem trem mamicam, ki rabijo pomoč zaradi finančne stiske podarila vse Tajine bodije. Ne bi smela začeti pri skupini v kateri se podarjajo stvari! To je slabo za biznis in s tem se nam zaloga kinder jajčk ne bo povečala. Nakar je sledilo sporočilo "A imate še kaj oblačil za podariti?" In tako so se vse slike Tajinih oblačil znašle na strani Podarim. D se je krohotal. Ne maram, ko ima prav in sovražim kako dobro me pozna... Smeh ga je minil, ko sem eni ženski podarila njegovo "pederčico". Če je pa prosila nekaj, kar bi lahko podarila možu za rojstni dan! To razdajanje se me je kar prijelo in kaj hitro sem  začela podarjati stvari, ki jih ne rabimo. Na pošti me čudno gledajo, ko pridem tja natovorjena kot šerpa in pošiljam sumljive pakete. Mi je zadnjič rekel, da sem edina, ki pridem 3x dnevno na pošto in ne vplačam loto listka. Saj sem hotela ampak zadnje dni imam v glavi smo številke 74/80, 86/92, teh pa ni na listku. Sploh pa moram prej narediti prostor v omari... kam pa naj drugam dam vse tiste milijone evrov in kinder jajčke, ki jih bom kupila? 

Moja prva izkušnja z fimom oziroma Človek ne jezi se

Včasih kupimo kakšno stvar, ki jo kao nujno rabimo in potem ta stvar leži v škatli, predalu, omari... kjerkoli pač že, da je tvoj dragi ne vidi in ne more vprašati "Kaj nisi tega pred pol leta nujno nujno rabila?" Ja, v vsakem, še tako trdnem, razmerju imamo skrivnosti. Jaz moje skrivam v škatli maxi paka pleničk. V tej škatli zakladov so skrite vse stvari, ki sem jih kupila po tistem, ko sem mojemu dragemu D obljubila, da ne bom po nepotrebnem zapravljala denarja za stvari, ki jih ne rabim in se mi tisti trenutek zdijo kul in kjut. Več ali manj so to potrebščine za ustvarjanje, katere bom oziroma bova s Tajo nekoč uporabili in porabili. Mimogrede vsebina škatle ni več skrivna in D zdaj to škatlo imenuje škatla z ropotijo. On je samo užaljen, ker sem mu prepovedala postaviti bormašino na omaro v dnevni sobi, kot dekoracijo. No, med to ropotijo je bilo nekaj paketov fimo mase. Ne vem točno kakšen projekt sem imela v glavi, ko sem to kupila (sigurno je bilo kaj zelo nujnega) ampak očitno ga nisem izpeljala. Pa sem dobila idejo, da bi naredila posebno darilce za posebno osebo. Vsak bi moral imeti eno Ano v svojem svetu. Nekoga, ki te razveseljuje in ti polepša dan pa čeprav ni tvoj sorodnik, partner... pač nekoga, ki ga poznaš in ti pomeni veliko. Po gledanju filmčkov na youtubu kaj vse in kako se s to stvarjo dela. Je padla odločitev, da naredim človek ne jezi se. In sem se lotila izdelave malih kjut stvarčic, ki naj bi bile figurice za igranje fül kül človeka ne jezi se. Ko sem ugotovila, da moje oblikovalske sposobnosti ne segajo dlje od Tajinih je bilo že prepozno. Nastala je mala vojska čudakov v štirih različnih barvah. Resnično so mali čudaki.

Ka pa ti buliš?

Igralna površina je bila malenkost večji zalogaj, saj je vključevala rezanje, šivanje risanje in barvanje. Pa potem paranje in entlanje (če se tako prav reče temu?). Iz blaga sem izrezala dve kocki, ki sem ji sešila skupaj in lepo zlikala - tu sem že prvič posumila, da sem zaj***, ker se je stvar sumljivo vlekla. Ko sem končno ugotovila v kakšno obliko naj rišem krogce, ki bodo polja po katerih se bodo premikali mali čudaki. Sem jih pobarvala z barvo za tekstil in dala v pranje, ker me je zanimalo kako bo stvar preživela. Ni me presenetilo, ko sem vzela iz pralnega stroja cunjo, ki ni imela prave oblike. Niti likanje ni pomagalo, saj so se notranji robovi upognili in se jih ni dalo poravnati. Sledilo je paranje in "entlanje", kar je naredilo podlago uporabno. Ne ravno lepo ampak za uporabit pa je. Prav paše k moji vojski čudakov.

Ta zeleni so res glupi.. glejte kam so se postavili v hiško!

Sem kar zadovoljna z končnim izdelkom in upam, da bodo Ana in njeni najdražji uživali v igri.
Sem pa se pa naučila nekaj novega, šivanje ni zame, pred šivanjem vsako blago prej oprati ali vsaj preveriti krčenje, šivanje ni zame, rabim vajo za oblikovanje fima, šivanje ni zame...

Hvalnica Taji

Razmišljam o tem, da bi za mojega D naredila majčko "Delam pridne otroke". Do zdaj se je to izkazalo  za 100% resnično. Res, da ima samo eno hčerko (kolikor jaz vem!) ampak ta me s pridnostjo vedno bolj preseneča, kot da ta otrok sploh nima nobenih mojih genov! Mislim, koliko dveletnih otrok poznate, da se ob sedmih zvečer sami spravijo v posteljo, še prej pa pospravijo igračke, brez tega, da bi jim kdo to naročil? Resnično me preseneča vsak dan. Zdaj sem se že navadila, da ona pripravlja mizo za kosilo in potem tudi pospravi krožnike z mize, včasih še preden sploh zarežem v zrezek. Zaradi njene varnosti smo začeli uporabljati luštkane plastične krožnike, za kar sem ji hvaležna, ker me je to vrnilo v čas, ko smo v študentskem domu imeli tupperware plastične krožnike in kozarce, ker z njimi ni bilo nevarnosti, da bi se kdo porezal. Pa še frizbi smo imeli. Tudi čevlje in copate pridno pospravlja v omaro. Bog ne daj, da bi copate ostale na hodniku medtem, ko nas ni doma. Pa dobro no... očitno imava doma malega Kitajca, ki mora delati, ker ima nemarna starša... vsak dan me prisili, da skupaj pomijeve posodo tudi pometa in sesa rada. Je prezgodaj, da jo naučim likanja? Ta otrok resnično nima nič po meni, razen tistega ubitačnega pogleda (kot ga D imenuje) ko je slabe volje oziroma ji ni kaj po volji. Kar je pa tudi zelo redko, saj se ne razburja in ne trmari. Ta otrok resnično nima ničesar po meni! Še v trgovino gremo brez izgredov in če ji rečeva, da si lahko izbere samo eno stvar, si res izbere eno stvar - sicer ona reče pet, ampak ona ne zna šteti... ni metanja na tla in histeričnega dretja... ta otrok res nima ničesar po meni! Z veseljem deli svoje igrače in stvari - razen Titija, ta je njen in samo njen pa ene žvečljive etiketarske pošasti, to dvoje skrbno čuva. Aja, tudi sladkarije z veseljem deli in jih ponuja... res nima čisto nič po meni! Celo tak je pridna, da si jo sestrične in dedki sposodijo za kakšen dan, da se igrajo z njo in jo potem obdržijo na pižama partiju. Jaz pa čakam, da mi bo D rekel, da naj grem smrčat v dnevno sobo, da bo on imel mir med spanjem...
S čim sem si zaslužila tako pridnost mi nikakor ni jasno, sem pa hvaležna in se ji vsak dan zahvalim, ker jo imam. In veselim se dneva, ko bo pokazala rožičke in bo bolj podobna mami :)

Trenirka in Camperke

Moja zadnja objava letos... saj ne vem kaj naj napišem.

December je bil izredno pester. Delanje in učenje novih stvari - kot se za zdolgočaseno brezposelno osebo spodobi. Nujno rabim službo ali pa vsaj en konkreten hoby. Opravila sem še zadnje decembrsko poslanstvo biti Dedek Mraz. Za otroke prijateljic, sosedov in piščetov kokošjega kluba sem naredila pletene kape, šale za punčke pa dodala še gamaše. Zadnji trenutek mi je pakete, ki so šli po pošti, uspelo dostaviti na pošto. Pakete sem nametala v veliko nakupovalno vrečo in se na hitrico obula v prve čevlje, ki jih ne rabim zavezovati - ker sem lena (lenoba je smrten greh in jaz sem bila kaj hitro kaznovana). Kombinacija oblačila in obutve je bila čudna tak, da me ni motilo, da sem čez potegnila še flis in taka odšla iz hiše... pa saj je samo pošta, 200m oddaljena od hiše... kdo me bo pa videl. Ker me stric Murphy vedno zafrkne, me je tudi tokrat. Pošta je že bila zaprta. Nič, bo treba v mesto, ker jutri bo že prepozno za oddajo pošiljk, še enkrat pogledam v čevlje, trenerko in flis, zgledam ko nekdo, ki gre na volitve... ampak kdo me bo pa videl v BTC-ju ob pol petih popoldne?!? Sploh pa je pošta čisto blizu vhoda in res ni šans, da bi koga srečala. Šibam jaz v mesto, jaz in moja ToYOOtAA. Parkiram blizu vhoda (prednost malega avta je to, da ga kjerkoli not porineš) pogledam naokrog, zrak je čist! Na pošti nikogar! Kakšno srečo imam jaz pa saj to ni verjetno. Sicer me poštarka malo čudno pogleda ampak hitro prevzame 12 paketov, ki so sumljivo podobni bombam. Plačam, stisnem veliko vrečo iz jute pod pazduho in se probam izmuzniti iz pošte in BTCja... Ko sem že skoraj na svobodi mi nasproti pride moj bivši. Oči mi padejo na čevlje, trenirko, flis... spomnim se, da sve se preden sem šla od hiše s Tajo igrale frizerje in da imam spleteno neko čudno kito... zakaj za vraga vedno srečam bivše, ko sem v najhujšem izdanju? Zakaj jih ne srečam, ko se z D ljubeče drživa za roke in ko naju Taja drži za roke in se obeša po najinih rokah, ko mala opica, zakaj nikoli ne zgledam, kot manekenka... vsi moji bivši si verjetno mislijo, da sem zelo zapustila od kar nisem z njimi. Po izmenjanih vljudnostnih frazah in sveti obljubi, da se dobimo na kavi se spravim v avto. Pogledam v ogledalo, kot da bi upala, da bom v njem zagledala Adriano Lima in zgrožena ugotovim, da ni samo Tajina čudna kita na moji glavi pač pa tudi ene 3 plastične špangice z bleščicami. Če verjamete ali ne takrat nisem bila ravno najbolj srečen človek. 

Prihod domov je pa občutke hitro popravil, Tajin pogled in vzklik "zuja" (frizura) smeh in veselje, ker sem še vedno nosila njeno umetnijo. Neprecenljivo!

Leto 2011 bije svoje zadnje ure, upam, da bo leto 2012  pestro, uspešno in predvsem zabavno.

Evolucija Božiča

Da je Božič moj najljubši praznik ni skrivnost. Skoraj vsi, ki me poznajo vedo, da imam skoraj vsa darila nabavljena že junija. Mene ta dan ne more presenetiti. Več ali manj vsi pizdijo, da so porabili preveč denarja za darila. Jaz, kot se za materialistko spodobi, pa sem navdušena. Res je, da sem glede tega praznika tudi sentimentalna ampak to le zaradi tega, ker sem imela sorodnike v tujini in so prišli domov ravno za ta praznik. Edino ta čas v letu je bila naša familija na kupu (mogoče me boste bolj razumeli, če omenim, da nas je vse skupaj bilo 17 in od tega jih je moja družina štela 5 članov). Kar je bilo kul, saj je to pomenilo maksimalno število daril. Ja, pri nas so se nosila darila že leta 1980 - takrat jih je nosil Jezušček. Spomnim se svojih prvih pisem Božičku in grdo razorčaranje, ko sem namesto Barbike našla pod drevesom barvice. Takrat ni bilo računalnikov in smo pisali na roke. Moj problem ni bil le težavno pisanje ampak tudi grdo pisanje. Kot mi je to takrat razložil oče. Božiček baje ni znal prebrati kar sem napisala in je domneval, da sem napisala barvice. Takrat sem tudi začela dvomiti v razum tega starega moža, saj mi nikakor ni bilo in mi še zdaj ni jasno... kateri otrok, bi si zaželel barvice, če ima na izbiro milijon drugih bolj kul stvari??

Že kot otrok sem vedela, da Božiček ni resničen - dokaz so bili jokajoči otroci v zadnjem letu vrtca, katerim sem razložila, da to starši nastavijo darila. Tudi njihovi starši niso bili zadovoljni, ker sem jim ob istem času razložila, da tudi Miklavža in kar je najbolj pomembno, da tudi parkeljnov ni. S tem so zgubili orožje s katerim so brzdali poredne sinove in hčere. Mama se še zdaj spomni kako ji je ena mama zabrusila, da imam predolgi jezik. Baje ji je bilo bolj nerodno, kot takrat, ko smo se z vaškimi otroci igrali frizerje in sem vsem ostrigla lase in so potem tri mame pripeljale, pred naša vrata, kazat svoje otroke "glej kaj je vaša naredila mojemu otroku!" Kljub temu, da sem vedela, da Božiček ni resničen sem oboževala ta dan. Problem je bil pri obdarovanju, ker nisem imela svojega denarja in sem se morala znajti drugače. Mami in očetu sem ukradla iz predala dve škatlici cigaret in ju zavila, sestra (takrat sem imela samo eno) je pa dobila čokolado, ki mi jo je prinesel Miklavž - no v bistvu je dobila čokolado, ki jo je ona dobila za miklavža, ker jaz sem svojo pojedla ona pa ni bila tak čokoholik in je bila njena še cela. Že takrat sem razumela pomembnost recikliranja!

V najstniških letih sem varčevala žepnino, da sem potem lahko šla v Avstrijo (to je bil čas, ko so pri nas imeli le še Kraš in Gorenjka izdelke) po vse tiste božično dekorirane čokolade in sladkarije, katere sem potem skrbno zavila in označila za koga je kaj. Uživala sem v tem in še danes je tako. V bistvu mi ni pomembno kaj dobim od drugih, glavno je, da so vsi navdušeni nad darilom katerega je Božiček pustil pod mojim drevesom. Zadnja leta, ko bi naj bila že bolj odrasla se odločam za darila, ki so koristna oziroma uporabna. Celo leto iščem in brskam, vlečem na uho kaj kdo rabi ali bi imel. Tudi sama se lotim izdelave daril. Letos je tašča dobila porisano nakupovalko, sestrin tip je dobil narisan strip Snoopija na majčki mlajša sestra pa Gorjuss punčko. Sladkarij ne kupujem več, saj namesto tega naredim res nekaj svečanega in enkratnega, namreč sama spečem piškote in medenjake. Sicer sem imela letos tehnične (tehtnične - ste vidli kaj sem tukaj naredila?) težave in sem že hotela "abort the mission". Ker pa sem dobila izziv s strani Pije oziroma Naline in, ker jaz izziva nikoli in mislim res nikoli ne izpustim sem letos spet pekla. In to v stilu! Nič več z marmelado nafleckanih piškotov in navadnih medenjakov. Zdaj to delam, kot profi! Letos so bili vsi navdušeni nad videzom mojih pekovskih izdelkov - o njihovem okusu bi se pa dalo debatirati...

In veste kaj? Za natanko 366 dni bo spet Božič! Samo opozarjam, da ne boste nepripravljeni :)

Božični piškoti

Evo, pa imam nov projekt, nov izziv... božični piškoti oziroma misija nemogoče. Skeptik sem. Dejstvo, da nimam funkcionalne gospodinjske tehtnice (nekaj mi pravi, da jo najdem pod božičnim drevescem) ni več problem, ker je Pia našla recept na šaličke. Pa je šel moj izgovor zakaj ni medenjakov pa-pa. Jaz pa sem že kupila svečko z vonjem cimeta in jabolka, da jo prižgem tik preden pridejo gosti, ki bodo vohali in mislili "ooo tukaj se je pa nekaj peklo". No ja. Šaličke. Sliši se enostavno. Ampak, ko odprem omaro nastane problem. Namreč v omari je natančno 5 različnih velikosti šaličk. Za ekspreso, za turško kavo, za kapučino, za čaj in še ene ogromne za nedefinirano uporabo. Zbegano zaprem omaro in jo potem še enkrat odprem v upanju, da bo prava skodelica skočila v roke. Optimist sem. Ker to ni delovalo se mi začnejo po glavi vrteti vsi deli Jamie Olivera, ki  sestavine meče skupaj brez tega, da bi  kaj vagal in meril... misel, da bi tudi jaz to probala hitro opustim. Spomin na pripravo ribe z njegovo tehniko nemerjenja in nesesekljanja je še preveč živ in mojemu dragemu D tega ne morem (ne smem) narediti še enkrat.

Po nekaj telefonskih klicih in uporabi googla se odločim za pikasto šaličko za kapučino. Saj razmerje med sestavinami bo enako, tudi če uporabim manjšo ali večjo šalčko. Ponosna na sebe, ker mi je to uspelo pogruntati sem se lotila delanja testa in ko si bo testo spočilo v hladilniku se lotim še izrezovanja in peke. Za vsak slučaj, pa sem sprejela ponudbo prijateljice, da mi popoldne pripelje vago na izposojo.
Ahhh kaj vse ne delamo, da nam ni dolgčas!

Sobota

Pa čeprav je danes nedelja, ki je čudovita mimogrede. Sicer nimamo snega, imamo pa sonce!

Sobotno jutro mi je popestril poštar, ki mi ni prinesel reklam in računov pač pa paket, ki mi ga je poslal sam Božiček! In pravim vam, da sem bila najbolj pridno bitje na svetu, vsaj glede na vsebino paketka. Metka a.k.a MetiBeti oz moj Božiček, mi je poslala čudovita darilca, ki jih je naredila sama in samo za mene. Čudovit prstan (z njim moje roke zgledajo ful sexy, kdo bi si mislil...), počivališče za pisala in barvice, simpatičen rokovnik, lastnega pastirčka, ki me bo čuval. Zaljubila sem se v to stvarco :) še za sladkanje je poskrbela! Da omenim tudi to, da je zraven priložila še zelo simpatično pisemce... si lahko mislite Božiček je pisal meni!! S tem se je zaključilo obdobje Bižičnikovanja in upam, da ga naslednje leto ponovimo. 

Zvečer je bil na programu koncert Perpetuum Jazzile v družbi oseb, ki jim jaz pravim kokošji klub (to je več ali manj ljubkovalno - sprijaznimo se, res so kokoši. Ampak jih imam rada). Uživancija maksimalna! Rajanje, smeh in trač so zame popolen večer. Sicer se je začel z nerodnim obiskom dežurne lekarne, ampak o tem ne bi tukaj pisala, je malo preveč osebno, pa čeprav sem izkušnjo delila z dvema neznanima tipoma, ki sta si mislila bogve kaj.

Pa naj še kdo reče, da december ni vesel december, da Božiček ne obstaja in da če obstaja možnost, da se osramotim v javnosti, da je jaz ne izkoristim.

Božičnikovanje - zadnje dejanje

Sem se držala roka in danes spakirala darila za Metko. Pa kaj, če medved nima prišite roke,  glavno je, da sem se držala roka. S tem imam včasih probleme, ker me časovne omejitve, no omejujejo me. Za ta projekt sem gnetla, pekla, šivala (tudi z hudičevo mašino, ki jo vsi drugi poznajo kot šivalni stroj), risala, barvala, pisala in še fotografirala. Sem vsestranska umetnica in to sem komaj danes ugotovila. Pa kje jaz spim, da me ne ukradejo? Resnično sem ponosna na moje delo in vse bi dala, da bi bila muha na zidu, ko bo Metka odpirala paket... vsako darilce je posebej zavito. V takšnem vintage stilu, sem poleg uporabe naravnih materialov še reciklirala. Mati zemlja mi je hvaležna, ker sem rešila vejo enega drevesa! Kje sem ostala... aja, meni je zgledalo prav kjut zavito (sama sebe hvalim... jao) zraven sem priložila še pisemce in nesla na pošto. Priznam, da komaj čakam, da pride Metkin paket do mene.

Zdaj se pa sprašujem s čim si bom sivila lase in krajšala dneve? 

To mora biti znamenje!

Nisem gospodinjski tip ženske. Ne maram kuhanja in peke. Če si zaželim, kaj sladkega pojesti in pri hiši ni ničesar podobnega piškotom ali čokladi, se ne lotim peke. A-a! Kot prava samozavestna in pogumna ženska se spravim na Nutello... z žlico direkt iz kozarca.  Po mojem mnenju je pečica enkratna iznajdba, v kateri lahko shraniš lonce in ponve, ker v omari zgledajo grdo. Ampak enkrat na leto se odločim za peko. Ohhh ta čarobni december... In to je resen projekt vam rečem. En teden načrtujem, kaj vse bom pekla, printam recepte in obrnem splet naokrog, da najdem recept za perfektne medenjake... pišem neskončne sezname sestavin (wtf vanilijev strok?!?! jaz poznam samo vanili cuker). Grem nakupit vse sestavine in medtem, ko probam ogromno vrečo spravit v moj mini prtljažnik, mi obvezno pade iz vreče nekaj, kar ne bi smelo pasti na tla. Predlani so to bila jajca, lani kisla smetana in letos Rama. Iz te lepe kocke je nastala piramida okrašena z drobnimi kamenčki in nečim kar je na prvi pogled, zgledalo kot orbit pepermint. Juhuhu tradicija se me drži!
Priprave na peko so pri meni iste kot pri vsaki ženski.. V kozarček vlijem rum in probam, če je dovolj močen. Potem je treba sprobati še, če je dovolj aromatičen. Natočim še en kozarček. Zadeve so dobro stekle. Vzamem tehtnico in jo vklopim - nič! Tema. Bentim nad digitalno tehnologijo in žugam s pestjo proti stropu. Takrat, se spomnim, da sem obrnila baterije, da se ne spraznijo. V enem letu, od kar sem zadnjič pekla in uporabljala vago, bi se sigurno spraznile. Nastavim baterije v pravi položaj. Moj pokvarjeni um temu položaju pravi 69. Znova pritisnem na tipko ON in z velikim pričakovanjem zrem v zaslonček za katerega proizvajalec zagotavlja osvetljen pogled. Verjetno sem oslepela zaradi degustacije ruma, ker ta stvar ni svetila. Z grdimi besedami se odpravim brskat po predalih za novimi baterijami, ker očitno moj varčevalni ukrep ni deloval. Vmes preklinjam še mojega dragega D, ki mi je kupil to nesrečno stvar, kot neposrečeno darilo za rojstni dan. Kaj je pa mislil, da mu bom pekla??. Najdem baterije, si zlomim noht medtem, ko jih poskušam spraviti iz ovojčka in opazim, da sem pustila rum odprt, seveda moram zdaj probati, če se stvar ni "zluftala", torej natočim še en kozarček. Dobro, da sem kupila cel liter, čeprav rabim samo dve žlici. Končno sem spet pri vagi. Baterije so zamenjane. Ponovim postopek od prej (ne tistega z rumom, tistega z aktiviranjem vage). Gledam, pritiskam in še bolj gledam. Ne kaže znakov življenja. Še dobro, da sem že rahlo opita, drugače bi stvar letela po kuhinji. Ja, tehnologija nam olajša življenje in delo. Kak za vraga se lahko pokvari stvar, ki mirno počiva celo leto? Ni mi jasno...

To čudo tehnologije zdaj čaka na mizi, da pride D domov. Komaj čakam, da mu vse povem... on je kriv, da hiša ne diši po sveže pečenih piškotih, da ni testa iz katerega bi Taja izrezovala angelčke in smrečice in ko bo zvečer rekel, da bi jedel nekaj sladkega, ga bom napotila k posodi z kristalnim sladkorjem. Žlica ali dve bi morali potešiti željo.

Sicer pa to jemljem kot znak, da peka ni zame, zdaj imam dokaz.

Božičnikovanje 2. del

3-5 izdelkov je rekla... 16.12. zadnji rok za pošiljanje! Nič lažjega. Ko bi vsaj bilo tako... pred dvemi dnevi, je Pia določila mojo "žrtev" (boste imeli še priliko spoznati zakaj jo imenujem žrtev...ahhhh to nič hudega sluteče bitje).
In je Božička pisala pismo svoji Božički. Na moje olajšanje je Metka simpatična mlada (zelo mlada!) punca, pri kateri se je dalo zaznati, da ima smisel za humor, ki ji bo še kako zelo prav prišel. Je mamica dveh otročkov, hčerke in sina. Fantič je star toliko, kolikor moja Taja. Torej sva z Metko praktično sestri, če upoštevam dejstvo, da sva skoraj istih let, celo dvojčici. Ja, štekave se! Obema je ustvarjanje hobi in sproščanje. Kar bi bilo super, če Metka ne bi bila MetiBeti. Zdaj pa vi meni povejte, kaj lahko jaz izdelam za njo, da je ne bo pahnilo na rob solza? Že dva dni mi bliskajo ideje v glavi in počasi ugasnejo, kot vžigalica v zaprtem kozarcu za vlaganje... želim si narediti nekaj posebnega za to mamico dveh otrok, ženo, gospodinjo, zaposleno žensko, ki kljub vsemu najde še čas za ustvarjanje... Mislim, da se mi je v tem trenutku, na glavi pojavil nov siv las. Popravljam, prvi sivi las, ker ni šans, da bi že imela kakšnega, saj sem še zelo mlada.
Da pa stvar le ni tak brezupna, dokazuje dejstvo, da sem za Metko, danes nekaj spekla ;)

Božičnikovanje

Lotila sem se dveh stvari, in za obe je kriva Nalina.
Prva stvar je, da bom letos igrala Božička, ki bo (za mojo novo prijateljico, ki je do zdaj nisem poznala) sam naredil darilca. In to ne darilca kar tako. Darilca morajo biti narejena in naravnih materialov. To ne bi smelo biti preveč težko, ali? hmmmm... bom poguglala kaj vse so naravni materiali :)
Druga stvar je ta reč, ki jo delam prav zdaj. Pišem blog. Zakaj pišem blog, ker je Nalina rekla, da ga moram. Hecam se, ni zahtevala in niti ni bil pogoj v pravilih. Jaz pač ne bi bila jaz, če si ne bi našla izgovora zakaj delam stvari, ki jih pač delam. Nimam talenta za pisanje, resnično da ne. Nikoli nisem imela. V šoli mi je bilo žal učiteljev, ki so morali brati moje spise in eseje. Včasih me je bilo tak sram, da sem tisto uro, ko smo dobili ocenjene liste nazaj, kar prešpricala. Smešno pa je bilo, da sem vedno dobila kar dobro oceno za njih - verjetno iz usmiljenja...
Ja tale blog bo kar izziv (naj omenim, da sem en dnevnik že skrila pred drugimi, ker sem totalno zaj***)? Zdaj grem naštudirat to stvar...
do naslednjič A.